Se kdaj vprašate, ali je hrana kitajskega porekla vredna zaupanja?

Se kdaj vprašate, ali je hrana kitajskega porekla vredna zaupanja?

Sprašujete se popolnoma upravičeno, saj smo v zadnjih letih pogosto priča prehranskim škandalom s Kitajske: alkohol, ki je v bistvu metanol; morski sadeži, prepojeni s formalinom; strupeno mleko v prahu za dojenčke (afera z melaminom v mleku v prahu je leta 2008 prizadela 300.000 kitajskih dojenčkov); strupeno rdeče barvilo za prehransko industrijo; želatina iz rabljenega usnja; prečiščeno že uporabljeno olje za peko znova na trgovskih policah…

Kitajska postaja vse pomembnejša izvoznica hrane, predvsem sadja, zelenjave ter prehranskih aditivov. Izvoz v Evropo se je med letoma 2005 in 2010 podvojil, Nemčija je leta 2009 uvozila kar 26% kitajske hrane. Kitajski kmetje so se hitro prilagodili povečanemu povpraševanju po hrani. Nobena skrivnost pa ni, da hrano za svojo družino pridelujejo na tradicionalen način in ločeno od velikih industrijskih polj, katerih produkti so namenjeni poceni hrane lačnim tujcem. Bogataši celo kupujejo kmetije na podeželju, kjer si sami pridelujejo hrano, obstaja pa tudi posebna proizvodnja hrane za ljudi iz »kitajskega političnega vrha«.

Kaj pa ekološko sadje in zelenjava, ali ustrezata našim standardom in kdo to preverja?

Na Kitajskem uporabljajo manj kot 1% vseh obdelovalnih površin za gojenje ekološke hrane. Povpraševanje se povečuje ne samo v svetu, pač pa tudi pri njih doma – na Kitajskem, zato se povečuje tudi proizvodnja. A tovrstno pridelovanje sadja in zelenjave zahteva več časa in dela, zato je tudi končni produkt dražji. In ne samo to, končna cena je obremenjena še z visokimi davki, cestninami, mostninami, stroški predelave… V neprestanem in krutem boju za dobiček pa je potrebno stroške zmanjševati – zmanjševati tam, kjer je manevrski prostor – to pa je kvaliteta produkta. Ali je torej ekološka hrana s Kitajske res ekološka?

Izraz »ekološki« označuje predvsem način pridelave in obdelave tega živila, ne pa tudi njegovo hranilno vrednost ali vsebnost nevarnih snovi. V njegovi pridelavi/obdelavi niso uporabljali umetnih gnojil, nevarnih škropiv ali GSO (gensko spremenjenih organizmov). Sklepanje, da teh ali drugih zdravju nevarnih snovi ali njihovih ostankov tovrstna hrana ne vsebuje, pa je le naša interpretacija.

Kitajska je največja proizvajalka smeti na svetu in največje svetovno smetišče, lastnica nekaj najbolj onesnaženih mest na svetu (kjer je že samo dihanje zdravju nevarno). Po državnih podatkih naj bi bila zemlja v 15 izmed 33 državnih regij resno onesnažena. Kako resno, pa ostaja državna skrivnost. Onesnaženje je večje v jugozahodnih regijah, kar se kaže v večjem številu razvojnih bolezni otrok in kroničnih boleznih odraslih.

V različnih analizah so ugotovili, kako rastline iz onesnažene zemlje črpajo vodo z raztopljenimi antibiotiki za rabo v veterini, težkimi kovinami, PCB-ji… ter jih kopičijo v svojih listih, plodovih in koreninah. Znani so primeri riža, obremenjenega s težkimi kovinami, ko je prišlo med uživalci celo do akutnih zastrupitev.

Tudi standardi glede prehranske varnosti so na Kitajskem zelo ohlapni. Na primer: kitajski vključujejo le 62 kemičnih onesnaževalcev, medtem ko jih ameriški 4.000, japonski pa kar 10.000. Tako se prisotnosti mnogo strupenih snovi (kot sta na primer melamin in DEHP) v kitajski hrani sploh ne nadzoruje. Razlika med kitajasko in evropsko zakonodajo pa je še izrazitejša: toleranca za DES (sintetični estrogen, kancerogen) na kitajskem je 0,25mg/kg, kar je kar 250x več kot v Evropi (0,001mg/kg).

Ob uvozu iz Kitajske v EU so na delu tudi inšpektorji: ciprski so zavrnili pošiljko kalamarov z arzenom; italijanski so našli črve v testeninah; nemški so odkrili steklena zrnca med bučnimi semeni; pogosto so presežene vrednosti aflatoksinov v pošiljkah arašidov…

A kljub vsemu ni potencialno nevarna le hrana s Kitajske: Samo v enem tednu lanskega poletja so evropski inšpektorji zasegli pošiljke, ki so vsebovale italijanske z E.coli bogate školjke; indijske sipe in ekvadorskega tuna s kadmijem; norveško polenovko s paraziti ter turške fige z aflatoksini.
Kako pa hrano nakupujete vi? Je pomembna le cena v evrih ali tudi v zdravju? Vselej preverite poreklo živila? Gledate sumničavo na hrano s Kitajske ali zaupate nadzornim organom?

Najbrž se po vsem prebranem strinjate, da ga še vedno ni čez domači vrt!

Povezani produkti